Definicija je jasna: vse tisto, kar lahko natisnemo in nesemo s seboj v posteljo, ni spletna literatura. A če ste se pod rjuhe zavlekli s prenosnim računalnikom, imate v roki imate miško in ste pripravljeni na aktivno sodelovanje, ste že na dobri poti. V neraziskano deželo interaktivnega ustvarjanja, bloganja, tekstovnih igric, hiperteksta, večpredstavnosti in ostalih literarno-tehničnih zmožnosti elektronskega medija nas vodita raziskovalca in poznavalca spletnih umetnosti, kibernetične kulture in novih medijev, Janez Strehovec in Peter Purg. Z demonstracijo novosti bo pogovor uvedel ameriški gostujoči profesor Charles Baldwin. Pogovor bo vodila Iva Kosmos.

Dela v prisebnih sodobnih pregledovalnikih (se pravi, ne dela v IE 7 — ne glede na to, če ste že uporabnik IE, svetujem uporabo verzije 8).

Bolj kot o črkah, je o prostoru. Sicer pa narejeno zgolj z xhtm, css in javascriptom. In z angleškim uvodom, zadeva je pač povezana z mojim študijem, ki poteka spletno, z bazo v Veliki Britaniji.

No, premaknite že to miško

Ogovor na ‘kako ohraniti‘ bo prehitel ‘kaj in zakaj‘. Če se to delno ni že zgodilo — če ne drugače, z virtualnimi konfiguracijami programske opreme na relativno poljubni strojni opremi (virtualni računalniki, podobni emulatorjem, a drznejši).

Povod za ta zapis je restavriranje dela Agatha Appears (Olia Lialina, original: 1997, restavrirano 2008). Več o procesu arhiviranja piše restavratorka Wysocka, E.

Kaj izgubimo, če nimamo (skupnega) spomina? Če obrnem; kako vemo, kam gremo in kaj želimo, če ne vemo, kje smo bili?

Če pristanem nazaj v bolj vsakodnevne misli: današnji preplet digitaliziranih medijev se razume veliko boljše, ako ostanem samo pri spoju likovnega in jezikovnega (npr. oblak oznak), če poznamo vizualno poezijo. (Komur je do tega, predlagam, da se zapodi v prav nič digitalne kataloge Bežigrajske galerije ali pak na omrežen UbuWeb.)

Iz besedila avtorice Sue Thomas, Spivak:

Today, over a decade after Rog gave it life, the LambdaMOO command help
spivak generates the following information:

The spivak pronouns were developed by mathematician Michael Spivak for
use in his books. They are the most simplistic of the gender neutral
pronouns (others being ‘neuter’ and ‘splat’) and can be easily
integrated into writing. They should be used in a generic setting
where the gender of the person referred to is unknown, such as ‘the
reader’. They can also be used to describe a specific individual who
has chosen not to identify emself with the traditional masculine
(male) or feminine (female) gender. The spivak pronouns are:

E – subjective

Em – objective

Eir – possessive (adjective)

Eirs – possessive (noun)

Emself – reflexive

(Generated by the command: ‘help spivak’ at LambdaMOO, accessed April 2001)

At left in the foreground, a printer removes a printed page from the press. The printer at right is inking the plate. In the background, compositors are using cast type. Image via Wikipedia

Pred nekaj dnevi je Kate Pullinger na blogu Internet Evolution kot povabljena avtorica sodelovala z zapisom My Digital Evolution in Fiction. Čeprav kratko, besedilo poda zanimiv pogled na sedanji spreminjajoči se odnos med knjigo in drugimi, digitalnimi in omreženimi nosilci besedil.

Poleg besedila so zanimivi tudi odzivi, kjer avtorji orisujejo delčke kompleksnosti, ki spremljajo potekajočo zamenjavo dominantne bralne tehnologije.

Nekaj izsekov za prvi okus:

- Many people are deeply attached to books, for reasons much more complex than the simple statement “I like to read” could ever convey.

- But a book is nothing more than a piece of technology for reading [...] — a technology you were taught to use on your mother’s knee, most likely.

- [...] for the under-twenties, the born-digital generation, the acts of reading and writing have been fundamentally altered by the digital age already.

Slabo, zelo slabo je, da je web 2.0 to dosegel s šablono. Ista forma za vse. McDonalds. Globalna franšiza vsebine. Web 2.0 je sicer navidezno sposoben poosebljenja, a Twitter, Facebook, Myspace … so dobesedno le vnosna polja v nespremenljivo strukturo baze podatkov na katero uporabnik nima vpliva. Omejujoče? Trdim, da zelo. Na podoben način, kot če bi v svetu papirja za risanje obstajali le 3, 4  formati, nujno pravokotni, brez preproste tehnologije, ki se ji reče škarje (za izdelavo oblike, ki je ni niti v najbolj specializirani trgovini oblik).

(Zanimivo bo videti, če semantični splet uspe prerasti porodne krče, kakšna bo prva socialna mreža, ki bo uporabniku dopustila svobodno izbiro strukture njegove baze podatkov, s tem, da bo preko semantičnih oznak omogočala vse – in več – kot omogočajo 2.0 mreže.)

Web 2.0 je diktatura forme. Z zanimivimi inovacijami, ki pa so tipičnemu uporabniku nedostopne. Ta potrebuje preproste vmesnike, ki mu bodo omogočali resnično svobodo izbire izrazne forme in vsebine, z vsemi sedanjimi in še nezamisljivimi možnostmi sodelovanja, iskanja, povezovanja, organiziranja …

Do te utopične prihodnosti ni slabo imeti v mislih omejitev sedanjega stanja spletnih tehnologij, in, če je to možno, za preseganje 2.0 šablon kdaj poseči v kodo samo. Ali sodelovati z lucidnim programerjem, če sami tega ne uspemo.

John Maeda: Darfur (old, 2006, web page – also here, slightly different).

Tole se mi je zapisalo v angleščini, napaka. In še kakšna v angleščini, nedvomno. Dan napak.

Kosti .si zgodovine, Darfur. Blizu. Napaki v jeziku navljkub.

Alphabot je virtualni robot, ki svojo obliko spremeni v poljubno črko angleške abecede medtem, ko tipkate.

Ilustrirana/animirana naracija, flash.