Svet digitalne (virtualne) komunikacije, ne nujno, lahko pa, omogoča zapleteno igro vlog identitet in razmerij do fizične realnosti in telesnosti sodelujočih v komunikaciji. Zanimiv koncept nanašanja na takšno nedoločenost predstavlja koncept spivak.

Iz besedila avtorice Sue Thomas, Spivak:

Today, over a decade after Rog gave it life, the LambdaMOO command help
spivak generates the following information:

The spivak pronouns were developed by mathematician Michael Spivak for
use in his books. They are the most simplistic of the gender neutral
pronouns (others being ‘neuter’ and ‘splat’) and can be easily
integrated into writing. They should be used in a generic setting
where the gender of the person referred to is unknown, such as ‘the
reader’. They can also be used to describe a specific individual who
has chosen not to identify emself with the traditional masculine
(male) or feminine (female) gender. The spivak pronouns are:

E – subjective

Em – objective

Eir – possessive (adjective)

Eirs – possessive (noun)

Emself – reflexive

(Generated by the command: ‘help spivak’ at LambdaMOO, accessed April 2001)

At left in the foreground, a printer removes a printed page from the press. The printer at right is inking the plate. In the background, compositors are using cast type. Image via Wikipedia

Pred nekaj dnevi je Kate Pullinger na blogu Internet Evolution kot povabljena avtorica sodelovala z zapisom My Digital Evolution in Fiction. Čeprav kratko, besedilo poda zanimiv pogled na sedanji spreminjajoči se odnos med knjigo in drugimi, digitalnimi in omreženimi nosilci besedil.

Poleg besedila so zanimivi tudi odzivi, kjer avtorji orisujejo delčke kompleksnosti, ki spremljajo potekajočo zamenjavo dominantne bralne tehnologije.

Nekaj izsekov za prvi okus:

- Many people are deeply attached to books, for reasons much more complex than the simple statement “I like to read” could ever convey.

- But a book is nothing more than a piece of technology for reading [...] — a technology you were taught to use on your mother’s knee, most likely.

- [...] for the under-twenties, the born-digital generation, the acts of reading and writing have been fundamentally altered by the digital age already.

In len in nekreativen. Danes tudi že bolj kratke sape, web 3.0 (semantični) pa nikakor ne uspe zlesti iz svojega kokona. Web 2.0, čivkajo vrabci o lanskem snegu, je prinesel socialne mreže in zmedo mashup-ov, enolončnic iz bolj ali manj parih vrst zelenjave. Lahko tudi okusno. In prinesel nam je popularnost. Ne relevantnost, popularnost. In množičnost. Predvsem množičnost. Preprosti vmesniki za objavo vsebin so vsakomur, ki premore osnovno računalniško pismenost omogočili sodelovanje, kar je dobro, zelo dobro.

Slabo, zelo slabo je, da je web 2.0 to dosegel s šablono. Ista forma za vse. McDonalds. Globalna franšiza vsebine. Web 2.0 je sicer navidezno sposoben poosebljenja, a Twitter, Facebook, Myspace … so dobesedno le vnosna polja v nespremenljivo strukturo baze podatkov na katero uporabnik nima vpliva. Omejujoče? Trdim, da zelo. Na podoben način, kot če bi v svetu papirja za risanje obstajali le 3, 4  formati, nujno pravokotni, brez preproste tehnologije, ki se ji reče škarje (za izdelavo oblike, ki je ni niti v najbolj specializirani trgovini oblik).

(Zanimivo bo videti, če semantični splet uspe prerasti porodne krče, kakšna bo prva socialna mreža, ki bo uporabniku dopustila svobodno izbiro strukture njegove baze podatkov, s tem, da bo preko semantičnih oznak omogočala vse – in več – kot omogočajo 2.0 mreže.)

Web 2.0 je diktatura forme. Z zanimivimi inovacijami, ki pa so tipičnemu uporabniku nedostopne. Ta potrebuje preproste vmesnike, ki mu bodo omogočali resnično svobodo izbire izrazne forme in vsebine, z vsemi sedanjimi in še nezamisljivimi možnostmi sodelovanja, iskanja, povezovanja, organiziranja …

Do te utopične prihodnosti ni slabo imeti v mislih omejitev sedanjega stanja spletnih tehnologij, in, če je to možno, za preseganje 2.0 šablon kdaj poseči v kodo samo. Ali sodelovati z lucidnim programerjem, če sami tega ne uspemo.